Žvižgači

Vse, kar morate vedeti. Na kratko.

Žvižgači so ljudje, ki opozarjajo na nepravilnosti v sistemih, kjer delajo. Da razkritje informacij spada pod žvižgaštvo, mora biti ogrožen javni interes. Žvižgače po svetu ščiti zakonodaja, saj jih hočejo šefi po razkritjih kaznovati.

Kdo je “žvižgač”?

Žvižgač (angl. Whistleblower) je vsaka oseba, ki javno spregovori o nepravilnostih ali nezakonitih praksah, ki se dogajajo v njihovem delovnem okolju in ki škodujejo javnemu interesu. To pomeni škodovanje okolju, javnemu zdravju, zaščiti potrošnikov, javnim financam držav ali mednarodnih organizacij.

Kaj je “žvižgaštvo”?

Žvižgaštvo je vsako dejanje razkrivanja informacij pristojnim organom ali ustanovam, ki kažejo na koruptivne, nezakonite, zavajajoče ali nevarne dejavnosti v škodo javnega interesa. Takega početja so lahko krive tako javne kot zasebne organizacije. Informacije žvižgači razkrijejo zato, da lahko pristojni organi ta dejanja obravnavajo.

Zakaj rabimo žvižgače?

Žvižgači igrajo ključno vlogo pri odkrivanju korupcije, prevar in drugih nepravilnosti, ki povzročajo škodo javnemu interesu. Z razkrivanjem informacij o takih nepravilnostih so žvižgači pomagali rešiti marsikatero človeško življenje in milijarde evrov javnih financ ter preprečili nadaljnjo škodo.

Ali žvižgači potrebujejo zaščito?

Nedavni primer z Bleda plastično prikazuje, kaj se zgodi, ko država nima dobro urejene zaščite žvižgačev: obtoženi se žvižgaču kruto maščujejo. Žvižgačem šefi grozijo, jih šikanirajo prek disciplinskih postopkov, jih nadlegujejo, jim odtegujejo delo, jim onemogočijo napredovanje. Nad njimi izvajajo psihično in fizično nasilje, mnoge spravijo ob službo. Taki so tudi primeri Marjetice Mahne, diplomata Petra Goloba, zdravnika Erika Breclja itd.

Kako žvižgače zaščititi?

Z zaščito pred maščevanjem na delovnem mestu: posameznika se zaščiti z zakonom o zaščiti žvižgačev.

Z ohranjanjem anonimnosti: identiteta žvižgača se ne sme razkriti brez izrecnega dovoljenja posameznika.

S preložitvijo bremena dokazovanja na delodajalca: v primeru, da delodajalec poskuša kaznovati žvižgača, mora najprej dokazati in utemeljiti, da ga ne kaznuje zaradi žvižgaštva.

Z oprostitvijo pravnih obveznosti: razkritja žvižgačev, ki jih varuje zakonodaja o zaščiti žvižgačev, se mora izvzeti iz disciplinskih in sodnih postopkov ter iz kriminalne, civilne in upravne zakonodaje. Žvižgači ne smejo biti obtoženi obrekovanja, žaljenja ali kršenja avtorskih in patentnih pravic.

S pravico do zavrnitve sodelovanja pri kaznivem dejanju: zaposleni in delavci morajo imeti pravico zavrniti sodelovanje v koruptivnih, nezakonitih ali goljufivih dejanjih.

Z ohranjanjem pravic: kakršen koli zaseben dogovor ali pravilo sta nična, če preprečujeta uveljavljanje pravic in zaščite žvižgača.

Z zagotavljanjem anonimnosti: žvižgače, ki so anonimno razkrili informacije o kaznivih dejanjih ali delovanjih, se mora vključiti v programe zaščite žvižgačev, ne glede na to, ali so ostali anonimni ali pa se je njihova identiteta razkrila brez njihovega izrecnega dovoljenja.

Z osebno zaščito: žvižgači in družinski člani žvižgačev, katerih varnost ali življenja so zaradi razkritij žvižgača ogrožena, morajo imeti na voljo ustrezno zaščito.

Kako lahko žvižgač prijavi kršitve?

S prijavo na delovnem mestu: vsaka organizacija lahko vzpostavi sistem za varno in anonimno prijavo nepravilnosti znotraj organizacije.

S prijavo organom pregona: če prijava na delovnem mestu ni praktična ali možna, se žvižgačem lahko omogoči prijava državnemu organu, ki obravnava razkritja žvižgačev. Pri nas naj bi to vlogo opravljala KPK.

Preko orodja za svetovanje in razkrivanje informacij: uslužbencem državnih in javnih ustanov se lahko omogoči dostop do postopkov, orodij, kanalov in pravne strokovne pomoči, ki so na voljo potencialnim žvižgačem. Obenem se morajo žvižgačem zagotoviti varni, tajni in anonimni kanali za razkrivanje informacij.

Z razkritjem varnostnih ali državnih skrivnosti (tajni dokumenti): kadar je razkritje kaznivih dejanj ali nepravilnosti povezano z ogrožanjem nacionalne varnosti, se mora upoštevati posebne postopke. Ti morajo omogočiti interno odpravo nepravilnosti.

Razkritje zunanjim organizacijam (medijem) je upravičeno le v primerih hude grožnje javnemu zdravju ter okolju ali v primerih, ko bi interno razkritje kaznivih dejanj ali nepravilnosti vodilo v potencialno fizično nevarnost za žvižgača ali v uničenje dokaznega materiala.

Razkritje medijem mora biti upravičeno tudi, ko razkritje zaupnih informacij ne oškoduje posameznikov ali ne razkrije pomenljivih državnih skrivnosti. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije v 23. členu zaenkrat to celo prepoveduje.

Velika večina načinov prijave izvzema širšo obveščanje javnosti, če ima “žvižgač” na razpolago ustrezne vzvode za prijavljanje kaznivih dejanj in nepravilnosti.

Kako je položaj žvižgačev urejen v Sloveniji?

Slovenija na tem področju nima dozorele zakonodaje, saj zaščito žvižgačev zaenkrat pri nas poskuša urejati Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) na podlagi Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Samostojnega zakona za zaščito žvižgačev Slovenija nima. Po navedbah Alme M. Sedlar je položaj v Sloveniji nezadostno urejen, saj “KPK nudi pravno pomoč, ampak žvižgač potrebuje še druge oblike pomoči, saj velikokrat ostane brez službe, sooča se s poskusi diskreditacije, osamitvijo ter onemogočanjem napredovanja”.

Pa v Evropski uniji?

Evropska unija v tem trenutku še ne pozna sistema zaščite žvižgačev, zagotavlja le zaščito prič in prijavitelje kaznivih dejanj preiskovalnim organom, ki so jo v zakonodaji povzele članice EU. Aprila je Evropska komisija vložila Direktivo o zaščiti žvižgačev, ki jo ta trenutek meljejo zakonodajni mlini Evropske unije. Direktiva ne pokriva vseh oblik žvižgaštva in predvideva razkritje širši javnosti šele po tem, ko žvižgač izrabi vse uradne kanale, s čimer žvižgaču odvzema svobodo osveščanja javnosti o nevarnostih za javni interes.

Obvestila o novih TL;DR člankih